Nedelja, 30. April 2017
   
baner.gif


Zgodovina

Ozemlje na katerem leži občina, je bilo verjetno naseljeno že v mlajši kameni dobi, o čemer pričajo neprevrtane, ploščate sekire najdene na tem prostoru. Iz obdobja žarnih grobišč so najdene ovratnice, iz antične dobe pa posodje in temelji stavb. V okolici Tišina so najdbe iz starejše železne in rimske dobe. Ob Doblu so antične gomile. Verjetno je bilo v bližini staro slovensko gradišče od tod ime vasi. Po 10. stoletju ob prihodu Madžarov in zasedbi teh prostorov, so si ozemlje podarjali in prodajali različni fevdi. Od leta 1275 so ta prostor imeli v posesti celo templjari. Pozneje je prišlo v last fevdalne rodbine Szechy.

Naše ožje področje, ki so ga imenovali  Belmura je bilo last rodbine Hohold, pozneje Banfy. Leta 1648 je kralj Ferdinand posest razdelil med rodbine Eszterhazy in Nadasdy. Področje na katerem leži Sobota , je leta 1687 kupil Peter Szapary in postal za vse » večne čase » gospodar Sobote. V 17. stoletju so Turki večkrat pustošili po naseljih ob Muri. 1605 so požgali Soboto. 1643 so ponovno vdrli v Soboto in okolico. Od leta 1685 so po teh krajih plenili podivjani Rakoczyjevi Kruci, prešli so celo Muro in ropali po desnem bregu. 1704 so zavzeli Soboto. Madžari so ves čas gospodarsko pritiskali na slovenski živelj in ga madžarizirali. Leta 1833 je bil ustanovljen nagradni sklad za katoliške učitelje madžarščine. 1837 so svobodnjakom predpisali davščine za kritje stroškov učiteljem, ki so širili madžarščino. » Iznašli » so teorijo o Vendih, kot posebnem narodu.

Zaradi madžarskega nasilja so podložniki po marčni revoluciji 1848, na Petanjcih in večjih vaseh po Prekmurju zasedli polja in gozdove, v Beltincih so odklonili plačevanje cerkvenih dajatev. Kljub pritiskom in neuspelim protestom, so prebivalci iz levega brega Mure v večjem številu prisostvovali taborskim shodom v letih 1863. Leta 1867 in 1868 v Ljutomeru in Bučkovcih. 1904 je začel v prekmurščini izhajati mesečnik Marijin list, pozneje pa še Novine. 1. decembra 1918 je bila ustanovljena država Srbov, Hrvatov in Slovencev, v kateri pa ni bilo Prekmurja. 28. december 1918 so hrvaški prostovoljci pod poveljstvom Jureta Jurišiča, zasedli Soboto. Skušali so uresničiti večno željo Hrvatov, da bi mejili na zahod. 3. januarja 1919 jih je madžarska vojska pregnala.

Marca 1919 so na madžarskem proglasili Sovjetsko republiko. 29. maja 1919 je Vilmoš Tkalec iz Dobarjevega balkona ( današnja Zvezda ) razglasili Mursko republiko in začel ustanavljati bolševiško oblast. Osveščeni pomurski intelektualci so si ves čas po prvi svetovni vojni prizadevali za priključitev Prekmurja k Jugoslaviji, kar je podrobno opisano v knjigi Matije Slaviča: Naše Prekmurje. Vrhovni svet peterice je 1. avgusta 1919 jugoslovanski vojski dovolil zasedbo Prekmurja, kar se je zgodilo 11 dni pozneje. Prišlo je do priključitve Prekmurja k Jugoslaviji. 6. aprila 1941 so Prekmurje zasedli Nemci in ga deset dni pozneje predali Madžarom. 4. aprila 1945 je Prekmurje zasedla Rdeča armada, za njimi je prišla partizanska vojska. Poznejši razvoj in menjavanje oblasti je poznan.

Pred prvo svetovno vojno je bila Tišina občina (notariat) v okviru Železne županije. Občinsko upravo je obdržala tudi med obema vojnama. Po drugi svetovni vojni so bili ustanovljeni krajevni ljudski odbori. Leta 1952 je ponovno postala občina, vendar do leta 1955, takrat so bile manjše občine združene. Tišina je postala del občine M.Sobota. 1. januarja 1995 je v sklopu Cankove ponovno postala občina. Od 1. januarja 1999 je samostojna občina Tišina.


Od vsega začetka je bilo v njej 12 naselij. Ob popisu je imela leta:

•leta 1869 = 3341 prebivalcev
•leta 1900 = 4126 prebivalcev
•leta 1931 = 4661 prebivalcev
•leta 1948 = 4911 prebivalcev
•leta 1953 = 4748 prebivalcev
•leta 1961 = 4761 prebivalcev
•leta 2000 = 4346 prebivalcev
•leta 2005 = 4360 prebivalcev


Občina je z mostom (ki je bil zgrajen 1940 leta, porušen 6. aprila 1941 in ponovno zgrajen 1946) povezana z ostalo Slovenijo, z mejnim prehodom v Gederovcih pa z Avstrijo. Na območju občine se v Muro izliva mejna Kučnica, nekoč imenovana Jelšnica. Mura je močno poplavljala okolico in stalno menjavala strugo, zato so jo regulirali. Od Petanjec  do Dokležovja  je bila regulacija speljana med leti 1874 – 1891. Po drugi svetovni vojni je bil narejen nasip od Petanjec do Melinec. Trden zid na levem bregu na Petanjcih je bil zgrajen 1972.

Poplave z katastrofalnimi posledicami so bile:

april:1972, maja:1938, maja:1944, junija:1926, junija:1935, junija:1975, julija:1972, julija:1975, avgusta:1965, avgusta:1966, septembra:1973

Na Tišini je skromna graščina stara preko 200 let, ki je v razpadanju. Nazadnje je bila last grofa Batthyanija. Okrog gradu je bil park z eksotičnimi in domačimi drevninami (tulipanovci, ginko, cedre, kavkaška jelka, azijska smreka, magnolije,..) od katerih je ostalo bore malo zaradi povojnega brezobzirnega, neosveščenega sekanja in uničevanja. Na Petanjcih je visoko pritlična graščina last grofa Batthyanija, nekoč obdana s parkom, v katerem je kapelica Sv. Florijana, ki je najstarejša v Tišinski župniji. Zgradila jo je pobožna vdova Emerika Nadasdyja 1756 leta. Kapelico so 1900 porušili in 1902 leta zgradili novo, današnjo. Na grajskem dvorišču je Klasingerjev slatinski vrelec, ki ga je izkoriščalo graščinsko posestvo. Na področju Petanjec in M.Petrovec je bilo več površinskih vodnjakov s slatino, ki so jo okolišni prebivalci zajemali v vrče in putre ter pili za žejo doma in na polju. Na Petanjcih so tri novejše globoke vrtine s slatino. Iz vrtine na pesku (za Šiftarjevo domačijo) priteka topla slatina. Na desnem bregu Mure je Voglarjeva slatina iz katere v sklopu Radenske polnijo mineralno vodo Petanjski vrelec.

Pred vojno je Mura poganjala dva brežna inen plavajoči mlin na Petanjcih, en plavajoči mlin na tropovskem in enega na gradiškem. Vsi mlini so bili med vojno požgani. Po vojni so na Petanjcih dva obnovili. Danes ne melje nobeden več. V 16.stoletju v času proti reformacije so preganjani protestantski intelektualci, duhovnik in pridigarji iz štajerske, koroške, kranjske in avstrijske dežele dobili zatočišče v Nadasdyjevem dvorcu na Petanjcih, od katerega pa ni ostalo ničesar, razen privzdignjenga platoja in nekaj fragmentov krožnega vodnega jarka s katerim je bil dvorec obdan. Danes je prostor pozidan. 28. septembra 1598 se je pred preganjalci sem zatekel sloviti astronom Johannes Kepler in tu prebil mesec dni. Čez cesto je vrt spominov in hiša pokojnega Prof.dr. Vaneka Šiftarja. V Gradišču je bila dobro ohranjena Maričeva kovačnica iz konca 18. stoletja, ki pa je žal porušena. Lahko bi bila spremenjena v muzej, ki bi ohranjal ročno izdelane kovinske kmetijske pripomočke.

Ob Muri na nekdanji štajerski meji na črnskem stoji masiven kamnit mejnik iz časa Marije Terzije. V Rankovcih je ob cesti stebrasto znamenje iz leta 1740, o katerem ni mogoče najti pismenih sporočil. Pred leti še po vojni je bila pri nas pogosta zaltovranka, ki je gnezdila v duplah starih vrb. Danes je praktično iztrebljena. Nekoč pogost kobilar je danes naš redek gost. Občasno zaide k nam čebelar. Še dokaj pogosta je bela štorklja. Naša polja so bila nekoč neizmerno polna male divjadi: zajca, fazana, jerebice, danes so praktično brez njih. Redko se sliši prepelica. Močno pa so se razmnožile srne. Na področju občine je več gramoznic z bogatim ribjim zarodom. Priljubljena turistična točka je postal lepo urejen ribnik  z ribiškim domom v Gradišču. Občina je pretežno kmetijska, vendar ima malo čistih kmetij. Večina je kmetijstvo dopolnilna dejavnost. Nekaj začetkov podjetništva. V Vanča Vasi in Borejci je strnjen zaselek dobro urbaniziranih Romov.

Občina ima popolno osnovno šolo z zunanjim oddelkom v Gederovcih v stari zgradbi zgrajeni 1897. Prve začetke pouka na Tišini zasledimo v letih 1599 do 1601. Poučevali so evangeličanski pastorji. Pouk se je odvijal v leseni s slamo kriti stavbi, ki je 1868 pogorela. Naslednje šolsko poslopje je bilo zgrajeno 1872. Nova šola pa je bila zgrajena 1966 ta ista zgradba pa se je v letu 2003 adaptirala in nadzidala. Marijina cerkev na Tišini se omenja leta 1347. Bila je večkrat dograjevana. Spada med zanimivejše sakrlane spomenike na Slovenskem. Župnišče je vse od leta 1627. Na Tišini je bilo od leta 1889- 1913 župnik in dekan Franc Ivanoci. O pomenu in zaslugah za Prekmurje je veliko rečenega na Ivanocijevih dnevih. Na Tišini je bil rojen Franc Rogač (1888-1961) bogoslovni pisatelj.

V vaseh, ki sestavljajo občino Tišina je bilo rojenih več znanih osebnosti:

• V Murskih Petrovcih je bil doma Imre Avgustinčič (1837-1879) ustanovitelj prvega prekmurskega mesečnika Prijatelj,
   prevajalec nemškega in francoskega leposlovja v madžarščino. Priredil je nekaj osnovnošolskih učbenikov v
   prekmurščino. Od tu izhaja Janos Kuronja (1831-1870) pripovednik, pedagoški pisatelj in urednik.
• Na Krajni so bili rojeni: Jožef Klekl st. (1874-1948) ustanovitelj in urednik mesčnika Marijin list in časnika Novine.
   Jožef Klekl ml. (1879-1936) publicist, pripovednik, zbiratelj ljudskega izročila. Franc Temlin  rojen v drugi polovici
   17. stoletja nabožni pisec, začetnik prekmurskega slovstva.
• V Vanča Vasi je bil rojen Anton Števanec ( 1861-1921) nabožni pisatelj
• V Rankovcih je bil rojen Franc Kuhar roj. 1916, ki je bil kipar in slikar. Raisinger roj. 1927 in je bil slikar in karikaturist.
• Na Petanjcih je rojen prof.dr. Vanek Šiftar (1919-1999), ki je bil znanstvenik, publicist, poltik in pesnik.

Obvestila

  • Zbirni center Petanjci
  • Občinska blagajna
  • iObčina

Sporočila za javnost

  • 1
  • 2
  • 3
  • 4
  • 5
  • 6
  • 7
  • 8
  • 9
  • 10
  • 11
  • 12
  • 13
  • 14
  • 15
  • 16
  • 17
  • 18
  • 19
  • 20
  • 21
  • 22
  • 23
  • 24
  • 25
  • 26
  • 27
  • 28
  • 29
  • 30
  • 31
  • 32
  • 33
  • 34
  • 35
  • 36
  • 37
  • 38
  • 39
  • 40
  • 41
  • 42
  • 43
  • 44
  • 45
  • 46
  • 47
  • 48
  • 49
  • 50
  • Lokalne volitve 2014 - Občina Tišina
  • E-občina
  • E-uprava
  • E-vem
  • Gospodarska zboranica Slovenije
  • Lex Localis
  • Osnovna šola Tišina
  • Vlada Republke Slovenije